Živim v velikem mestu. Obožujem ga. Nekaj na njem me je povsem pritegnilo, sem spadam. Kultura, muzeji, gledališče me preprosto navdušujejo. Redno telovadim in hodim na sprehode.

Jeseni 2017 sem izvedela, da imam raka. Ob prvih težavah sem poklicala svojega osebnega zdravnika in mu povedala, da čutim nekakšno nenavadno bolečino. Predlagal mi je preiskavo z ultrazvokom in privolila sem. Ob petih popoldne me je poklical in mi svetoval, naj obiščem urologa. Ta mi je povedal, da imam v mehurju polipe in predlagal takojšnjo operacijo. Po njej sem izvedela, da je rak preveč napredoval. Bil je stadija IV, zelo agresiven in glede njega niso mogli ukreniti ničesar.

Diagnoza me je potrla. Zase tega nikoli ne bi rekla, a mislim, da sem bila depresivna. Moje prej polno življenje je bilo zdaj povsem brez zagona, nič mi ni bilo več pomembno, niti smrt.

Z zdravnikom sem se posvetovala o možnostih zdravljenja. Povedal mi je, da je na voljo nov pristop zdravljenja, ki se imenuje imunoterapija. Vprašala sem ga tudi o ostalih možnostih. Rekel je, da obstaja še kemoterapija, a zaradi stanja mojih pljuč, ledvic, splošnega zdravja in starosti ni bil prepričan, da bi jo dobro prenašala. Svetoval mi je zdravljenje z imunoterapijo.

Jeseni 2018 je Branka začela z zdravljenjem.

Vsake tri tedne sem hodila na infuzije, vsakih devet tednov pa še na CT slikanja. V nekaj mesecih so ta pokazala zmanjšanje raka v mehurju. Z zdravljenjem sem nadaljevala. Vsaka nova slikovna preiskava je pokazala izboljšanje. Moja onkologinja je bila s stanjem zadovoljna in končno je napočil tisti pogovor, ko mi je povedala: »Raka ni videti. Veste, nisem si mislila, da bom kdaj imela ta pogovor z vami. «Vprašala sem jo: »Zares ga ni?« in odvrnila je »Zares.«

»Sedaj me ponovno zanima življenje, zanimajo me novosti, pogovori, spoznavanje novih krajev. Želim si potovati – in to kmalu, saj nihče ne ve, kaj se lahko zgodi. Sedaj vem, da morda nimamo veliko časa.«

Pripravljeno: marec 2019
NM-0023-2019-TCN

Deli na:

0
3